Kako z Dynamic Workflows v Claude Code zaženete na stotine agentov

Več gradiva o konfiguriranju orodij najdete v dokumentaciji Ailoot.

Kaj so Dynamic Workflows in zakaj jih je Anthropic uvedel 28. maja?#

Prej je obseg omejeval že sam format: en klepet = en načrt = eno kontekstno okno. Podagenti so pomagali, vendar je odločitev o tem, »kaj zagnati naslednje«, ostala na Claudu v glavnem pogovoru, vsak vmesni rezultat pa je porabljal isto kontekstno okno. To je postalo ozko grlo pri nalogi, ki je vključevala 500 datotek ali deset neodvisnih hipotez.

Dynamic Workflows načrt preselijo v kodo. Claude nalogo oblikuje kot orkestracijsko skripto, izvajalno okolje jo zažene v izoliranem okolju, vmesni rezultati pa so shranjeni v spremenljivkah skripte namesto v vašem kontekstu. Seja ostane odzivna, medtem ko agenti delajo v ozadju.

Kaj se v primerjavi s starim pristopom dejansko spremeni: neodvisni agenti izpodbijajo ugotovitve drug drugega, naprej pa pride le tisto, kar prestane navzkrižno preverjanje. »Dinamično« v imenu se nanaša prav na to: vsak zagon je napisan za konkretno nalogo. Vnaprej pripravljenega seznama procesov ni.

Kako se workflow razlikuje od podagenta in veščine: 3 vrste orkestracije#

Med workflowom, podagentom in veščino izbiram tako, da si zastavim dve vprašanji: kdo ima načrt in kje so shranjeni vmesni rezultati?

Glavna sprememba je, da se načrt preseli v kodo. Pri podagentih in veščinah je Claude vedno orkestrator: sproti odloča, kaj bo zagnal naslednje, in vsak vrnjeni rezultat pristane v kontekstnem oknu. Workflow zase zadrži zanko, razvejanje in vmesne rezultate; do Clauda pride samo končni odgovor.

Isti načrt lahko zaženete tako, da ga neodvisni agenti razčlenijo z različnih zornih kotov, skripta pa združi tisto, kar se izkaže za trdno. Tega v običajnem pogovoru z enim klepetom ne morete narediti: Claude nima neodvisne točke sinteze.

Tako izbiram: za rutinsko nalogo z več koraki uporabite podagente ali veščino. Za nalogo, ki je ni mogoče opraviti v enem pogovoru, ali proces, ki ga želite znova zagnati na zahtevo, uporabite workflow. Vse štiri gradnike sem podrobno predstavil v osrednjem vodniku Skills, Subagents, MCP, or Plugins.

3 načini za zagon workflowa v Claude Code#

1. način. Ključna beseda workflow v pozivu. Najpreprostejša možnost; ne spremeni nastavitev seje. V poljuben poziv preprosto vstavite besedo workflow; Claude Code jo bo med tipkanjem označil in namesto običajnega pogovora ustvaril orkestracijsko skripto.

Run a workflow to audit every API endpoint under src/routes/ for missing auth checks

Če Claude Code označi besedo, vi pa niste želeli zagnati workflowa, alt+w izklopi sprožilec za ta poziv.

2. način. Način /effort ultracode. Vklopi največjo stopnjo prizadevanja modela (xhigh) in Claudu omogoči, da sam presodi, kdaj naloga upravičuje workflow.

/effort ultracode

V tem načinu se lahko ena zahteva razvije v več zaporednih workflowov: eden za razumevanje kode, drugi za spremembo in tretji za preverjanje rezultata. Vsak zagon porabi več žetonov in traja dlje kot običajna stopnja prizadevanja. Način velja samo za trenutno sejo in se ponastavi, ko odprete novo. Ko se vrnete k rutinskemu delu, /effort high izklopi ultracode.

3. način. Vgrajeni ukaz /deep-research. Vnaprej pripravljen Anthropicov workflow za spletno raziskovanje. Ta način je opisan v naslednjem razdelku.

Pri vseh treh načinih Claude Code ob prvem zagonu zahteva potrditev in prikaže seznam faz. Možnosti odgovora so Yes, run it, Yes, and don't ask again for <name> (shrani vašo odobritev), View raw script (odpre kodo z Ctrl+G) in No. V načinu Auto je potrditev potrebna samo pri prvem zagonu; nadaljnji se izvedejo brez vprašanja. Pri claude -p in Agent SDK potrditve sploh ni: dovoljenja podagentov se takrat prevzamejo iz skupnega seznama dovoljenih dejanj.

Vnaprej pripravljen workflow /deep-research: primer prvega zagona#

Dynamic Workflows najhitreje preizkusite tako, da zaženete vnaprej pripravljen workflow namesto da napišete svojega. Anthropic je v Claude Code vključil vgrajeni workflow /deep-research. Vprašanje razišče z več neodvisnih zornih kotov, poišče vire, glasuje o vsaki trditvi in v poročilu pusti le tiste, ki prestanejo navzkrižno preverjanje.

1. Zaženite ukaz

   V seji Claude Code vnesite /deep-research in vprašanje oblikujte kot podroben poziv. Bolj ko je besedilo natančno, manj časa bo skripta izgubila z zaganjanjem faz.

2. Dovolite workflow

   Prikaže se pogovorno okno s fazami in gumbi Yes / View raw script / No. Če izberete možnost z besedilom don't ask again, se odobritev shrani za projekt.

3. Spremljajte napredek z /workflows

   Zagon se premakne v ozadje, seja pa ostane prosta. Ukaz /workflows prikaže seznam zagnanih in dokončanih opravil. S puščičnimi tipkami izberite fazo, pritisnite Enter, da jo razširite in si ogledate njene agente, s tipkama j/k se pomikajte po podrobnostih, s p začasno ustavite, z x zaustavite zagon, z r znova zaženete agenta, s s pa shranite skripto.

4. Preberite poročilo

   Ko se zagon konča, se v seji prikaže poročilo s povezavami. Trditve, ki niso prestale navzkrižnega preverjanja, se samodejno izločijo.

V nasprotju z običajnim klepetom z enim spletnim iskanjem /deep-research sam vzporedno izvaja poizvedbe in usklajuje neskladja med viri. Uporabljam ga za raziskovanje teme pred pisanjem vodnika: priročen način, da spoznam porabo žetonov, preden povečam obseg workflowa.

Ultracode: način, v katerem Claude sam odloča, kdaj zagnati workflow#

Ultracode združuje dve stvari: največjo stopnjo razmišljanja in dovoljenje, da Claude sam zažene workflowe. Privzeto tudi /effort xhigh izvede običajen pogovor: Claude razmišlja dlje, vendar korake še vedno ohrani v svojem kontekstu. Ultracode Claudu dovoli, da nalogo sam spremeni v workflow, ko ugotovi, da ena seja ne bo dovolj.

/effort ultracode

Ko je način omogočen, lahko ena zahteva zaporedoma zažene dva ali tri workflowe: eden pregleda kodno zbirko, drugi izvede spremembo, tretji pa jo v ločenem zagonu poskuša ovreči. Gre za isti vzorec »več neodvisnih poskusov ⇒ končna sinteza«, le da vam ni treba ročno zagnati vsake faze.

Cena je očitna: vsaka zahteva traja dlje in stane več kot pri /effort high. V ozadju se izvede več zagonov z lastnimi omejitvami, Anthropic pa ultracode izrecno ne priporoča kot privzeti način. Velja samo za trenutno sejo in se v naslednji ponastavi.

Ko se vrnete k rutinskemu delu, /effort high izklopi ultracode, seja pa se vrne k običajnemu klepetu s podagenti. Pri modelih, ki ne podpirajo xhigh, se možnost ultracode v /effort preprosto ne prikaže.

Omejitve, žetoni in pasti pri prvem zagonu#

Izvajalno okolje določa naslednje stroge tehnične omejitve:

• Hkrati lahko vzporedno deluje do 16 agentov. Na strojih z malo procesorskimi jedri jih je manj. To je proračun lokalnih virov.
• 1.000 agentov na zagon. To je zaščita pred nenadzorovanimi zankami: če skripta začne neskončno zaganjati agente, jo izvajalno okolje zaustavi.
• Med zagonom ni mogoče čakati na uporabnikov vnos. Ustavijo ga lahko samo dovoljenja za orodja. Če morate med fazami potrjevati delo, ga razdelite na ločene workflowe.
• Skripta sama nima neposrednega dostopa do datotek ali ukazne lupine. Branje, pisanje in izvajanje ukazov opravijo agenti, ki jih zažene. Skripta jih samo usklajuje.
• Potrebujete Claude Code v2.1.154 ali novejši. Na voljo je v paketih Pro, Max, Team in Enterprise (Pro omogočite z /config), pa tudi prek Claude API, Amazon Bedrock, Vertex AI in Microsoft Foundry.

Glavno opozorilo se nanaša na stroške.

Vsak agent v zagonu uporablja model seje, razen če skripta posamezno fazo preusmeri na drugega. Pred obsežnim zagonom preverite /model: če pri rutinskih opravilih običajno preklopite na cenejši model, lahko ultracode in /deep-research povečata račun, če tega ne preverite. Claudea lahko v pozivu izrecno prosite, naj »za faze, ki ne potrebujejo največjih zmogljivosti, uporabi cenejši model« — to je veljaven način obvladovanja stroškov.

Če gre zagon v napačno smer, odprite /workflows, izberite zagon in pritisnite x. Že dokončani agenti obdržijo svoje rezultate. Ustavljeni zagon lahko nadaljujete na istem mestu s p ali prosite Clauda, naj skripto znova zažene od iste točke: predpomnjeni agenti vrnejo svoje rezultate, drugi pa nadaljujejo delo. To deluje znotraj ene seje: ko zapustite Claude Code, se workflow v naslednji seji začne znova od začetka.

Če načrtujete dolge zagone, začnite upravljati porabo z vodnikom Kako se izogniti prekoračitvi omejitev Claude Code in vodnikom Second Brain: z ustrezno projektno strukturo workflow ne bo vsakega agenta oskrbel s celotno zbirko.

Kako shraniti workflow v projektu#

Če je Claude pripravil workflow za ponavljajočo se nalogo (na primer pregled vsake veje ali redno varnostno revizijo), lahko skripto shranite in vam naloge ne bo treba vsakič znova opisovati z besedami.

1. Odprite /workflows

   Ukaz prikaže seznam nedavnih zagonov. S puščičnimi tipkami izberite želenega.

2. Pritisnite s

   Prikaže se pogovorno okno za shranjevanje. S tipko Tab zamenjate mesto shranjevanja.

3. Izberite mapo

   .claude/workflows/ je v projektu in vidna vsem, ki so klonirali repozitorij. ~/.claude/workflows/ je v vaši domači mapi, na voljo v vseh vaših projektih in vidna samo vam.

4. Pokličite jo kot ukaz

   /[script_name] zažene workflow z isto skripto kot prvič. Če v projektni in domači mapi obstajata workflowa z istim imenom, ima prednost tisti iz projekta.

Tako nastane zanimiv vzorec: član ekipe enkrat vzpostavi delujoč workflow, ga objavi v .claude/workflows/, vsi naslednji člani ekipe pa zaženejo isto orkestracijo z ukazom. Skripta je berljiva JavaScriptova koda, zato jo lahko pregledate, uredite in objavite novo različico.

Ko shranjeni workflow prvič zaženete v projektu, Claude Code še vedno prikaže pogovorno okno z dovoljenji, zato shranjevanje skripte še ne pomeni samodejne odobritve. Odobritev podelite ločeno z možnostjo Yes, and don't ask again.

Za katere naloge se workflowi res splačajo?#

Anthropic izrecno navaja scenarije, za katere je bilo izvajalno okolje zasnovano:

• Revizije celotne kodne zbirke — preverite vsako končno točko, datoteko in funkcijo glede na kontrolni seznam. Poiščite na primer manjkajoče preverjanje pristnosti, podvojeno logiko ali preverite varnost po pravilih OWASP. Za vsako vejo kontrolnega seznama se zažene ločen agent.
• Obsežne migracije — zamenjajte ogrodje, preidite z zastarelega API-ja ali prenesite tisoče datotek v drug jezik. Workflow spremlja napredek, agenti vzporedno delajo na datotekah, agenti za navzkrižno preverjanje pa iščejo morebitne spregledane elemente.
• Raziskave z navzkrižnim preverjanjem — vprašanje, ki zahteva vire z različnih zornih kotov in presojo, katere trditve bodo prestale navzkrižno preverjanje. To je osnovni scenarij, za katerega je bil napisan vgrajeni /deep-research.
• Zapleten načrt, ki ga želite zasnovati z več neodvisnih zornih kotov — workflow pripravi več neodvisnih osnutkov načrta, nasprotni agenti jih pregledajo, nato pa prejmete sintezo. Primeren je, kadar je »cena napake visoka, en sam poskus pa ne zadostuje«.

Pri nalogi, kot je »odpravi eno napako« ali »dodaj eno funkcijo«, Dynamic Workflows izgubijo proti običajni seji: poraba žetonov ne odtehta vloženega časa. Anthropicova dokumentacija to jasno pove: »začnite z ozko zastavljeno nalogo in spoznajte porabo«. Moje pravilo: če je manj kot 5 neodvisnih podnalog ali manj kot 50 datotek, bo običajen klepet z nekaj podagenti delo opravil ceneje.

Če vodite ekipo v paketu Enterprise, je skrbnik morda izklopil Workflowe prek upravljanih nastavitev ali stikala na skrbniški strani Claude Code. Preden Workflowe obravnavate kot »rešitev za vse«, preverite, ali so sploh omogočeni: /config → vnos Dynamic workflows.

Dodatno gradivo o delu z orodji najdete v dokumentaciji Ailoot.